Hišni ljubljenčki lahko otrokovemu življenju dodajo prav posebno vrednost, saj ga učijo odgovornosti in empatije. Kljub temu pa je pomembno poudariti, da je za žival lahko odgovorna zgolj odrasla oseba. Čeprav otrok pogosto izrazi željo po domači živali in je prav, da prevzame del nalog, kot so hranjenje, sprehajanje in nega, pa mora biti lastništvo živali vedno premišljena družinska odločitev.
Zakon o zaščiti živali določa, da je za vpis v Centralni register hišnih živali kot lastnik psa lahko navedena le polnoletna oseba. Na ta način se zagotovi, da otrok ni preobremenjen z nalogami, ki so morda preveč zahtevne, in poskrbi, da ljubljenček prejme ustrezno skrb ter zaščito.
Odgovornost in odnos do živali v družbi
Hišni ljubljenčki niso zgolj osebna izbira posamezne družine, temveč so del širše skupnosti in kulture. Otroke že od malih nog lahko učite o pomenu odgovornosti do živali, sočutja do tistih, ki ne morejo skrbeti sami zase, in o pomembnosti spoštljivega odnosa. Zavedanje o odgovornosti do zapuščenih živali ali tistih, ki nimajo lastnika, v otrocih gradi občutek empatije in dolžnosti do vseh živih bitij.
Otroci morajo razumeti, da so živali čuteča bitja in ne igrače. Pravilno ravnanje z njimi vključuje umirjeno božanje, spoštovanje osebnega prostora živali in zagotavljanje njihovega dobrega počutja. Ob srečanju z neznano živaljo je vedno pomembno, da otrok lastnika vpraša za dovoljenje za stik, saj se živali različno odzivajo na otroško bližino in energijo. Na ta način se lahko otroci že zelo zgodaj naučijo osnovnega spoštovanja do živali, kar je dragocena lekcija za življenje.
Lastništvo živali naj bo premišljena družinska odločitev
Otroci hitro izrazijo željo po hišnem ljubljenčku in so pri prepričevanju staršev precej vztrajni. Hišni ljubljenček nikoli ne sme biti darilo ali nova igrača za otroka, temveč premišljena odločitev odraslih članov družine. Starši so tisti, ki ocenijo, ali so pogoji za žival primerni in ali lahko namenijo dovolj časa in zagotovijo dolgoročno oskrbo. Ne smemo pozabiti, da lastništvo živali vključuje številne dolžnosti in obveznosti, ki jih bodo v prvi vrsti morali prevzeti odrasli družinski člani, in to za celotno življenjsko dobo živali.
Odličen način, kako preveriti, ali je otrok pripravljen delno prevzeti skrb za hišnega ljubljenčka, je, da mu pred nakupom predstavite naloge in obveznosti, ki bodo z novo živaljo postale del vsakdana. Naloge, ki jih otrok opravlja v poskusnem obdobju, lahko vključujejo zgodnejše vstajanje za jutranji sprehod, pripravo hrane ob določeni uri ali urnik tedenskih obveznosti, ki mu mora otrok slediti. Pri teh poskusnih nalogah je seveda treba smiselno upoštevati otrokovo starost.
S takšnim pristopom lahko skupaj ugotovite, ali je otrok zares pripravljen na obveznosti, ki jih prinaša redna skrb za hišnega ljubljenčka.
Vloga otrok pri skrbi za hišne ljubljenčke
Otroci lahko sodelujejo pri skrbi za živali v skladu s svojo starostjo in zmožnostmi. Pomembno je, da jim postopoma povečujete odgovornost in omogočite, da svoje zadolžitve opravljajo redno in dolgoročno. To pomeni, da naj otrok pridobi rutino in razume, da skrb za žival zahteva vztrajnost, ne le občasnega navdušenja.
Mlajši otroci lahko ob rednem vodenju in usmerjanju začnejo s preprostimi nalogami, kot so polnjenje posode z vodo, krtačenje živali in čiščenje manj umazanih delov kletke. Starejši otroci, ki že kažejo večjo stopnjo samostojnosti, pa se lahko vključijo v zahtevnejše naloge, kot so vsakodnevno hranjenje, pomoč pri sprehajanju in skrb za čistočo prostora, kjer žival prebiva.
Zagotovo je pomembno, da so odrasli pri interakciji med majhnimi otroki in živalmi ves čas prisotni in pazljivi. Majhni otroci so po naravi zelo radovedni in radi raziskujejo, kar pomeni, da lahko nehote vstopijo v osebni prostor živali. To lahko pri nekaterih živalih povzroči nelagodje ali celo stres, zato je priporočljivo, da starši že zgodaj začnejo učiti otroka, kako naj se do živali obnaša – da jih ne moti, ko počivajo, in da se nauči nežnega dotika.
Skrb za žival otrokom omogoča pridobivanje izkušenj v odgovornosti in empatiji. Naučijo se skrbeti za drugo živo bitje, kar jim lahko koristi tudi kasneje v življenju. Vendar je pomembno, da so odrasli tisti, ki skrbijo za glavne naloge in nadzorujejo vse dejavnosti, s čimer poskrbijo za varnost otroka in živali.
Priprava živali na prihod novega družinskega člana
Če družina že ima psa ali mačko in pričakuje otroka, je priporočljivo, da žival postopoma pripravite na novega družinskega člana. Uvajanje novih vonjav in zvokov ter predmetov, kot so otroška oblačila, voziček in različni pripomočki, lahko psu ali mački pomaga, da se lažje prilagodi na prihod dojenčka. Psi, ki so bili pred rojstvom otroka pogosto v središču pozornosti, lahko ob prihodu dojenčka v domače okolje občutijo ljubosumje ali negotovost. Zato je koristno, da družina hišnega ljubljenčka čim bolj vključuje in tako zmanjša občutek izključenosti.
Da bi bil odnos med otrokom in živaljo varen in prijeten, je treba med njima vzpostaviti pravila. Odrasli morajo poskrbeti, da žival razume, kje je njegovo mesto, otrok pa naj se nauči spoštovati žival in njene potrebe.
Pomemben del odgovornega lastništva je otrokom predajati znanje o skrbi za žival. Ko otroci pridobijo to znanje, postanejo boljši skrbniki živali in sočutnejši člani družbe.