V zadnjih letih Slovenci vse pogosteje posvajamo živali iz tretjih držav, predvsem iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Mnoge pri tem vodi dobra namera – želja rešiti zapuščeno žival iz težkih razmer. A kljub plemenitemu namenu se je pred takšno odločitvijo pomembno vprašati: Ali s tem res pomagam ali celo prispevam k večjemu problemu?
Zakaj sploh prihaja do posvojitev iz tujine
V državah, kot sta BiH in Srbija, je število zapuščenih živali zelo visoko. Ulični psi in mačke so tam pogosto del vsakdana. Zavetišča so prepolna, veterinarska oskrba je pomanjkljiva, nadzor države pa pogosto nezadosten. Zaradi nizkih standardov in neučinkovitega nadzora je marsikatera nevladna organizacija v teh državah prevzela vlogo reševanja živali, pri tem pa pogosto sodelujejo tudi s tujimi prostovoljci in posvojitelji.
Vendar ni vse tako enostavno in plemenito, kot se zdi na prvi pogled. Nekateri posamezniki in organizacije so v posvojitvah živali v tujino prepoznali tudi donosen posel, pri katerem se skozi donacije in prodajo posvojenih živali vrtijo visoki zneski.
Kaj moramo vedeti, preden posvojimo žival iz tretje države
Veliko ljudi se med potovanji, zlasti z avtodomom, znajde pred skušnjavo, da bi zapuščenega psa ali mačko vzeli s seboj v Slovenijo. A tudi tu veljajo stroga pravila. Posvojitev psa ali mačke iz tujine ni enaka tisti iz slovenskega zavetišča. Pomembno je, da si pred odločitvijo zastavimo nekaj ključnih vprašanj:
- Od kod prihaja žival? Ali ste preverili, v kakšnih razmerah trenutno živi?
- Kakšno je zdravstveno stanje živali? Ali ima kakšno bolezen, ki bi se lahko prenesla na druge živali ali ljudi?
- Kdo skrbi zanjo in kdo je vpet v organizacijo posvojitve? So to uradne ustanove ali le posamezniki na lastno pest?
- So stroški oskrbe in prevoza pregledno predstavljeni?
- Ali bo žival ob vstopu v Slovenijo izpolnjevala vse pogoje za zakonit vstop v EU?
Za zakonit vstop v EU mora žival izpolnjevati kar nekaj pogojev. Najprej mora biti označena s čipom in cepljena proti steklini, nato mora miniti vsaj 21 dni od cepljenja, preden lahko vstopi v državo. Če države ni na seznamu Priloge II k Uredbi (EU) št. 577/2013, je postopek še daljši. Takrat mora biti 30 dni po cepljenju opravljena še titracija protiteles proti steklini, nato pa je treba čakati še tri mesece na rezultate in dovoljenje za vstop. Žival mora vedno spremljati veterinarsko spričevalo, ki ga izda uradni veterinar.
Žal se te zakonitosti pogosto zaobidejo. Živali se pripeljejo čez mejo brez ustreznih dokumentov, pod krinko nekomercialnega premika, kar je v nasprotju s pravili EU. Pri tem pa se dogajajo tudi številne zlorabe. Pogosto se zgodi, da organizacije živali uvažajo pod pretvezo posvojitev, kar je v bistvu prikrit komercialni uvoz.
Reševanje ali podpiranje težave?
Pomembno je razumeti, da z množičnim uvozom živali iz držav z velikim številom zapuščenih živali ne rešujemo težave – temveč jo lahko celo poglabljamo. S tem namreč spodbujamo nadaljnje razmnoževanje živali brez nadzora in ohranjamo sistem, v katerem je posvojitev tujega psa postala posel.
Namesto tega raje dom ponudimo eni izmed številnih zapuščenih živali iz slovenskih zavetišč. Pomembno je razumeti, da z množičnim uvozom živali iz držav z velikim številom zapuščenih živali ne rešujemo težave – temveč jo lahko celo poglabljamo. S tem namreč spodbujamo nadaljnje razmnoževanje živali brez nadzora in ohranjamo sistem, v katerem je posvojitev tujega psa postala posel.
Po podatkih Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) se v slovenskih zavetiščih vsako leto znajde več tisoč psov in mačk, ki potrebujejo nov dom. Te živali so pregledane, veterinarsko oskrbljene in že pripravljene na posvojitev. Njihova zgodovina je znana, postopek posvojitve pa pregleden in varen. Posvojitev iz slovenskih zavetišč je hkrati tudi družbeno odgovorno dejanje, saj z njim živalim omogočimo lepšo prihodnost in prispevamo k zmanjšanju števila živali v slovenskih zavetiščih.
Odločitev naj bo premišljena
Če razmišljate o posvojitvi živali iz tujine, se s tem najprej dobro seznanite. Raziščite, kdo je vpet v posvojitev, preverite zakonodajo in razmislite, ali s tem resnično prispevate k reševanju problema.
In predvsem – ne pozabite na živali, ki že čakajo v slovenskih zavetiščih. Njihove oči so uprte v prihodnost, vi pa ste morda tisti, ki jim jo lahko spremenite na bolje.